DOKLER NAJU PES NE LOČI – knjiga o ljudeh, ki imamo radi pse

Opis

To ni knjiga o psih, ampak o ljudeh, ki imamo radi pse.

Knjiga Dokler naju pes ne loči je izbor resničnih, življenjskih zgodb in razmišljanj, ki se osredotočajo na edinstven in neprecenljiv odnos med človekom in psom.

Ne sodi niti med leposlovje niti med priročnike in prav v tem se skriva čarobnost. Ni roman, ki bi sledil domišljijskemu zapletu, niti priročnik, ki bi bralcem ponujal nasvete in napotke. Je zbirka resničnih, življenjskih zgodb in razmišljanj, ki se osredotočajo na edinstven in neprecenljiv odnos med človekom in psom.

Knjiga prinaša iskrene trenutke, prežete z ljubeznijo, humorjem in vsakodnevnimi izzivi, ki jih poznajo vsi, ki so kdaj delili življenje s psom. To ni zgolj pripovedovanje zgodb – to je povabilo, da se prepoznaš v njih, da se nasmejiš, zamisliš, včasih tudi obrišeš kakšno solzo ali dve. Ta knjiga je zate, ki iščeš nekaj, kar bo ogrelo tvojo kosmato dušo in srce ter te ponovno opomnilo, zakaj so psi tisti, ki naše življenje naredijo tako posebno. In da v tem, kar čutiš, misliš in doživljaš, nisi sam. Mnogo nas je takih!

Prav zato je ta knjiga neprecenljivo darilo zase ali za nekoga, ki v svojem življenju deli prostor in srce s štirinožnim prijateljem.

—

Odlomki:

“Moja prijateljica pravi, da smo skrbniki psov posebna kasta, druga dodaja, da je med nami pravzaprav ogromno pasjecentrikov, ki v središče svojega življenja postavljamo psa, njegovo srečo in dobrobit. To se posledično odraža tudi na našem počutju: srečen pes, srečen človek, ko je nesrečen pes, niti »njegov« človek ne more biti srečen! In obratno. Zato je tudi logično, da smo včasih srečni samo zato, da ni nesrečen pes.”

“Na prvi pogled se ne ločimo od drugih ljudi. Hodimo v službo, skrbimo za gospodinjstvo in bolj ali manj redno plačujemo davke. Razumljivo. Kdo bi poskrbel za psa, če bi mi šli v zapor?! Imamo kakšno dlako več na oblačilih, a če to odštejemo, se odlično zlijemo s širšo družbo. To vsaj drži, dokler beseda ne nanese na pse: takrat je, kot da bi se nam odprla kinološka čakra in se težko ustavimo, čeprav smo se z leti in situacijami vseeno priučili, da sogovornika morda ne zanimajo čisto vse prehranske, prebavne in vedenjske posebnosti našega psa.”

—

Branje, primerno za vse, ki menijo, da so edini na tem svetu, ki tako mislijo in čutijo do svojega psa ter za vse tiste na drugem bregu: morda bodo potem lažje razumeli, zakaj imamo včasih pse raje kot ljudi.

Izjave bralcev:

Ta knjiga je noro zabavna, sarkastična, realna, zanimiva, globoka, čustvena in nadvse drugačna … in komaj čakam, da jo boste lahko vsi prebrali! Iris

Je kot nek manifest pasjeljubstvu na nek način. Darjan

Napisano je tako, kot bi se pogovarjal z nekom, ki misli točno to, kar ti, ampak zna briljantno ubesedit. Tako kot sem se ob tem branju počutila razumljeno in tisti momenti “točno to, to poskušam vsem dopovedat, pa noben ne razume”, se nisem še nikoli. Res kapo dol! Taša